Belgijski koreograf Jeroen Verbruggen (1983) je študiral na Kraljevi baletni šoli v Antwerpnu, pod vodstvom Marinelle Panedа. Leta 2000 se je z velikim uspehom udeležil baletnega tekmovanja Prix de Lausanne, prejel nagrado občinstva in srebrno medaljo ter z njo tudi štipendijo za enoletni študij na kanadski Nacionalni baletni šoli v Torontu. Leta 2001 je na Evrovizijskem tekmovanju mladih plesalcev v Londonu s solo koreografijo Hyperballad zasedel drugo mesto. Leta 2000 je v Lubéronu sodeloval na poletni univerzi Evropskega baleta mladih (Le ballet des jeunes d’Europe), ki ga je umetniško vodil Jean Charles Gil. Na povabilo umetniškega vodje Roberta Denversa se je za dve leti pridružil še Kraljevemu baletu Flandrije v Antwerpnu. Tam je spoznal Jana Fabra, ki je zanj ustvaril vlogo Zoomorpha v svoji različici Labodjega jezera. Leta 2003 je bil angažiran v Evropskem baletu (Ballet d’Europe) v Marseillu, pod umetniškim vodstvom Jeana Charlesa Gila. V skupini Les Ballets de Monte Carlo, ki jo vodi Jean Christoph Maillot, je kot prvi plesalec sodeloval od leta 2004 do 2014 in odplesal raznolik repertoar glavnih vlog, zlasti v baletih koreografa Maillota, blestel pa je tudi v vlogah Benvolia, Mercutia in Romea v baletu Romeo in Julija, Princa v Pepelki ter Sina v baletu Izgubljeni sin (Prodigal Son) Georgea Balanchina. Njegovo plesno kariero so zaznamovale tudi vloge v stvaritvah gostujočih koreografov: Sidija Larbija Cherkaouija (In memoriam in Mea Culpa), Williama Forsytha (The Second Detail in Artifact II), Emia Greca in Pietra Scholtna (Le corps du ballet) ter Marca Goecka (Whiteout in Dearest Earthly Friend, kakor tudi demonska naslovna vloga v baletu Duh vrtnice/Spectre de la Rose. Prav dela slednjega so ga kot umetnika tudi najbolj navdihnila.

Kot koreograf se je Verbruggen preizkusil v različnih projektih. Sodeloval je z Belgijsko nacionalno televizijo VRT, ustvaril samostojno koreografijo Jack(L) in the Box za Monaški plesni forum v sodelovanju z Monaškim paviljonom Bossio in Univerzo IUAV iz Benetk, koreografiral je za Plesno akademijo princese Grace ter za številne večere mladih koreografov, ki so jih prirejali v njegovem matičnem gledališču. Leta 2012 je od Jeana Christopha Maillota prejel naročilo za svojo prvo uradno koreografsko stvaritev za Les Ballets de Monte Carlo Kill Bambi, ki jo je ustvaril v sodelovanju s pariško modno hišo On aura tout vu. Za svojo baletno hišo je leta 2013 na odru Opere Garnier v Monte Carlu ustvaril še delo Arithmophobia, septembra 2014 pa je uradno sklenil aktivno plesno kariero in se docela posvetil le koreografskemu ustvarjanju. Leta 2014 je prejel naročilo ženevskega Velikega gledališča, ki ga vodi Philippe Cohen, da ustvari svoj prvi celovečerni balet – novo interpretacijo Hrestača –, in k sodelovanju ponovno pritegnil pariško modno hišo On aura tout vu. Julija 2015 se je kot gostujoči koreograf vrnil v skupino Les Ballets de Monte Carlo s koreografijo True & False Unicorn in isto poletje ustvaril koreografijo A Mighty Wind za Nacionalno plesno skupino iz Wellsa. Septembra 2015 mu je umetniški vodja Jean Christoph Maillot ponudil možnost, da se znova pridruži njegovemu ansamblu, tokrat kot mlad rezidenčni koreograf, in sledilo je naročilo koreografije z naslovom L’Enfant et les Sortilèges, ki so jo julija 2016 premierno predstavili v monaškem opernem gledališču ob praznovanju 30. obletnice baletnega ansambla, pri kateri je sodeloval s hišno fotografinjo Alice Blangero in z modno hišo On aura tout vu. Maja 2016 so premierno uprizorili njegovo stvaritev Ma Mère L’Oye, s katero se je vrnil k svojim koreninam in ki jo je ustvaril za Flamski balet v sodelovanju s Timom Van Steenbergnom. Novembra 2016 je Nacionalni balet v Marseillu premierno uprizoril njegovo novo delo Pointless, ki ga je predstavil v okviru tematskega večera En Pointe (Na konicah prstov). Umetniški direktor baletnega ansambla Velikega gledališča v Ženevi Philippe Cohen je oktobra 2016 obnovil njegovi stvaritvi Iris in Vena Amoris, ki so ju uprizorili v okviru baletnega večera pod skupnim naslovom BA/ROCK. Junija 2017 je Jeroen Verbruggen prvič koreografiral v Nemčiji, in sicer za baletni ansambel Državnega gledališča v Nürnbergu, kjer je na povabilo Goya Montera ustvaril predstavo Where have all the Flowers Gone. Julija 2017 so v Operi Garnier v Monte Carlu premierno predstavili Massacre, celovečerni balet, ki ga je po navdihu baleta Posvetitev pomladi Igorja Stravinskega ustvaril za skupino Les Ballets de Monte Carlo.