Živa Petrič, rojena leta 1981 v Ljubljani, se je med letoma 2010 in 2015, v času študija na akademiji za vizualne umetnosti (konceptualizacija prostora), usmerila v raziskovanje odnosov med različnimi mediji, kot so gibajoča slika, fotografija, gib, besedilo in poezija. Poigrava se s konceptom fizične omejenosti ter z intimno in kolektivno svobodo. Poleg sodelovanja znotraj praks gledališke in filmske scenografije ter glasbenih videospotov je na področju videa ustvarila dva kratka filma. Omejenost razsežnosti, ki temelji na osebni izpovedi, zapisani v formi poezije, in Fuck machine, ki je bil leta 2013 poleg omembe žirije na Slovenskem filmskem festivalu sprejet tudi na tekmovalni natečaj ESEL Award v Muzeju sodobne umetnosti (MSUM). Praktični del diplome je predstavila v galeriji Vžigalica. V video inštalaciji na temo Da Vincijeve Zadnje večerje je na zanimiv način izpostavila problematiko pomanjkanja osebnega mnenja v družbenem okolju. V zadnjem video projektu Sistem suicide (Aka Eta Carinae) je z glasbenikom Christianom Kroupo in koreografko Kristino Aleksovo skozi gib raziskovala principe delovanja sodobne družbe znotraj sistema.