Marco Guidarini, ki velja za enega najbolj spoštovanih dirigentov svoje generacije, je doslej dirigiral več kot sedemdeset opernih naslovov, med katerimi so opere iz Mozartovega, kakor tudi iz italijanskega belcanto repertoarja. Na njegovem zavidanja vrednem repertoarnem seznamu so prav tako vse ključne mojstrovine Verdija in Puccinija, vse do Bergovega Wozzecka, kakor tudi več kot dvesto simfoničnih del. Svoje prestižno glasbeno izobraževanje je dopolnil še s študijem na področju humanistike in jezikoslovja. Pod navdihujočim vplivom bližine tako velikih dirigentskih imen, kot sta Claudio Abbado in Carlo Maria Giulini, je debitiral kot asistent sira Johna Eliota Gardinerja. Svojo umetniško kariero je gradil zelo hitro in že zelo kmalu dirigiral v vseh pomembnejših gledališčih po svetu: od Metropolitanske opere v New Yorku (Rigoletto) do gledališča La Scala v Milanu (Le convenienze ed inconvenienze teatrali, Donizetti), od Sydneyjske opere (Tosca, Čarobna piščal, Così fan tutte) do moskovskega gledališča Boljšoj (Turandot) in Gledališča Colón v Buenos Airesu (Falstaff). Med leti 2001 in 2009 je deloval kot glasbeni direktor Filharmoničnega orkestra v Nici, kjer je ustvarjal simfonične cikle, posvečene Beethovnu, Brahmsu in Mahlerju ter se z zavidljivo ustvarjalno strastjo loteval tudi stvaritev iz francoskega glasbenega repertoarja. Z orkestrom je veliko gostoval po Italiji, Nemčiji in Japonski. V Nici je prav tako ustanovil Apostrophe Ensemble, ki ga je zasnoval z namenom razvoja novega pristopa k poustvarjanju sodobnih glasbenih jezikov. Vrsto let je vodil tudi Festival sakralne glasbe. Že deset let deluje kot umetniški vodja pariškega Mednarodnega tekmovanja v belcantu Vincenzo Bellini. Ponaša se tudi s prestižno nagrado zlati orfej Charlesa Crosa, ki jo je prejel za posnetek Puccinijeve opere Vile (Le Villi) s Filharmoničnim orkestrom Radia Francija. Za svoje umetniško delo je prejel naziv viteza umetnosti in književnosti francoskega Ministrstva za kulturo, italijanska vlada pa mu je dodelila naslov viteza reda italijanske zvezde za zasluge na področju kulture. Kot mednarodni ambasador umetnosti in zaradi predanosti človeštvu z glasbo je bil leta 2018 imenovan za člana Fundacije Paul Harris (Paul Harris Fellow).
Pri svojem dolgoletnem delu veliko pozornosti posveča tudi poučevanju novih generacij umetnikov, pri čemer sodeluje s pomembnejšimi mednarodnimi glasbenimi akademijami, od pariškega konservatorija za glasbo (Conservatoire National Supérieur de Musique et de Danse) in Akademije Placida Dominga v Valencii do Akademije gledališča La Scala. Med njegovimi dosežki je tudi zavidanja vredno število posnetkov tako simfoničnega kakor tudi opernega repertoarja, med drugim tudi za tako pomembni mednarodni glasbeni založbi, kot sta Naxos in Deutsche Grammophon. O glasbi in literaturi tudi veliko piše. Med njegovimi zadnjimi publikacijami je esej Operasofia, ki je bil sprejet s podobnim uspehom kot njegova Mozartova zbirka malih romanov Gulda na poti v Prago (Gulda in viaggio verso Praga), ki je bila prevedena tudi v ruščino. Trenutno je glavni dirigent prestižnega opernega gledališča v Poznanu na Poljskem.