V 86. letu starosti se je poslovil slovenski tenorist Jurij Reja, vrhunski operni umetnik, ki je vrsto let veljal za steber ljubljanskega opernega ansambla.

Jurij Reja se je rodil leta 1936 v Gonjačah v Goriških Brdih. S petjem se je ukvarjal že od otroških let. Po 2. svetovni vojni se je njegova družina preselila v Maribor in tam je leta 1953 prvič javno nastopil v Veliki kavarni. Pri komaj šestnajstih letih ga je tedanji direktor mariborske opere Ciril Cvetko povabil v operni zbor, z osemnajstimi leti pa je postal njegov redni član in že nastopal kot solist v manjših vlogah.

Leta 1957 je prišel v Ljubljano, kjer je s prekinitvami študiral solopetje pri baritonistu Vekoslavu Janku in leta 1963 diplomiral na glasbenem oddelku ljubljanske Pedagoške fakultete. Hkrati je obiskoval še gozdarski oddelek Srednje tehnične šole v Ljubljani, ki jo je zaključil leta 1959. Med letoma 1964 in 1970 je bil član Komornega zbora RTV Slovenija.

Leta 1971 je bil sprejet v zadnji letnik dunajske Visoke šole za glasbo in igralsko umetnost v razred tenorista Antona Dermote, ki je slišal za njegov izjemen talent. Diplomiral je po enem letu, v drugem letu pa je obiskoval mojstrski razred. Študij na Dunaju je zaključil leta 1973 in bil prejemnik nagrade avstrijskega ministrstva za znanost in kulturo.

Leta 1969 je uspešno opravil avdicijo v ljubljanski Operi pri tedanjem direktorju in dirigentu Demetriju Žebretu in leta 1970 z vlogo grofa Almavive debitiral v Rossinijevem Seviljskem brivcu. Vse do leta 1973, ko je se je zaposlil kot član solističnega opernega ansambla v ljubljanski Operi, je veliko nastopal, posebej priljubljen je bil kot interpret opernih arij, samospevov in italijanskih kancon. Jurij Reja je bil član našega ansambla do leta 1981, pozneje pa spet med leti 1983 in 1999, ko se je upokojil, z našo hišo pa je sodeloval še vrsto let pozneje.

Na našem odru je poustvaril okoli 75 vlog in veljal za steber domačega stalnega ansambla. Bil je Alfred v Traviati, vojvoda v Rigolettu, Edgard v Luciji Lamermoorski, Faust, Werther, de Grieux v Massenetovi Manon, Janko v Prodani nevesti, Nemorino v Ljubezenskem napoju, Hoffmann v Hoffmannovih pripovedkah, Izmael v Nabuccu, Narabot v Straussovi Salomi, Lenski v Evgeniju Onjeginu, Princ v Rusalki, Rudolf v La bohème, Harlekin v Glumačih, v operi Boris Godunov je poustvaril celo vse tri tenorske vloge: Dimitrija, Šujskega in Norčka. Še iz časa študija pri Antonu Dermoti na Dunaju, kjer je študiral predvsem Mozartove opere, so te zasedale velik del njegovega repertoarja. Bil je don Ottavio v Don Giovanniju, Belmonte v Begu iz Seraja, Ferrando v Così fan tutte in Tamino v Čarobni piščali. Reja je nastopal tudi v operetah, med drugim v Netopirju, Princu študentu, Lepi Galateji, Lepi Heleni, Melodijah srca in v Deželi smehljaja. Pevski kolegi in umetniški sodelavci smo ga poznali kot umetnika, odlikovanega z veliko življenjsko močjo, s prilagodljivostjo, ki ga je povzdignila nad vsako situacijo, s prezenco in z razumevanjem odra, pa tudi s šarmom, ki ga je izžareval in s katerim je okoli sebe širil skorajda magično energijo.

Jurij Reja se je v zgodovino slovenske operne umetnosti zapisal tudi kot pevec v številnih operah slovenskih skladateljev. Ne samo da je bil izjemen Franjo v Gorenjskem slavčku, še danes se ga mnogi spominjajo po nastopu v filmski ekranizaciji Kozinovega Ekvinokcija, po nastopih v operah Darijana Božiča Lizistrata, Ares-Eros in Telemah. Bil je Prešeren v Slovesu od mladosti Danila Švare in pevec Romualdo v integralni izvedbi Črnih mask v Cankarjevem domu. Nastopil je tudi v Kseniji Viktorja Parme, koncertni izvedbi Tolminskih puntarjev Ubalda Vrabca, v Teharskih plemičih Benjamina Ipavca, Poličevem Desetem bratu in odmevni Krpanovi kobili Janija Goloba ob stoletnici ljubljanske Opere SNG.

Jurija Rejo je odlikoval mehek in lepo obarvan izrazit glas lirskega tenorja z lepimi višinami in odlično pevsko tehniko. Natančno število njegovih nastopov je neznano, saj se je z veseljem odzval vsakemu vabilu in nastopal tudi kot interpret samospevov, arij, napolitanskih pesmi v slovenskem jeziku, nastopal je na koncertih resne glasbe s številnimi orkestri ter snemal za televizijo in plošče.

Tudi v tujini Jurij Reja že od časa študija na Dunaju ni ostal neopažen. Mozartov koncertni in operni repertoar je prepel podolgem in počez, zlasti koncertno v Avstriji in na številnih dunajskih nastopih. Leta 1977 je na Dunajskih slavnostnih tednih pel v Suppejevi opereti Lepa Galateja. Po tistem bi lahko istega leta po opravljeni avdiciji ostal v Dunajski državni operi, a se je želel vrniti domov. Prav tako se ni odločili niti za Stuttgart niti za Frankfurt. Zato pa je gostoval vsepovsod, po vsej nekdanji Jugoslaviji, v Italiji, na Češkem, Slovaškem in v Nemčiji. Mednarodna kritika je v njegovih nastopih poudarjala pristno doživetost, zvonki lirski tenor, gibčno in lahkotno fraziranje, muzikalnost, občutljivost, izrazito dikcijo, izrazno intenzivnost ter psihološko pretanjenost njegovih vlog. Po vsem tem se je odlikoval tudi v času kariere na našem odru, lahko rečemo, da je imela Ljubljana veliko srečo sodelovati z umetnikom take širine, talenta, vedrine in optimizma – kvalitet, ki so ga kot velikega umetnika krasile ves čas aktivnega nastopanja in poustvarjanja.

Med nagradami, ki jih je prejel, je zlata plaketa na 11. mednarodnem festivalu v Ljubljani za najboljšo tenorsko vlogo v Švarovi operi Prešeren (Slovo od mladosti) leta 1988, Betettova nagrada Društva glasbenih umetnikov Slovenije in leta 1991 nagrada Društva slovenskih skladateljev. Leta 1997 je prejel naziv slovenski operni prvak. Jurij Reja je bil tudi ustanovitelj in prvi predsednik društva Opernih in koncertnih pevcev Slovenije. Žal na seznamu nagrad ni tiste najžlahtnejše, gotovo bi si jo tak umetnik brez pomislekov zaslužil. A vsi, ki se ga spominjamo in ki smo se ga razveselili vsakič, ko se nam je ob priložnosti premier pridružil v naši dvorani vemo, da nagrade niso bile vrednota, za katero bi se gnal. Bolj kot vse drugo je verjel v umetnost in v njeno moč in na enak način, kot je ljubil širine neba, ki jih je občudoval, ko se je z letalom dvignil nad oblake, je ljubil tudi svoje občinstvo. Slednje ga je vedno nagradilo z iskrenim aplavzom.

Gospod Jurij Reja, zahvaljujemo se vam za vaš izjemen doprinos k slovenski operni umetnosti. V čast nam je, da smo bili del zelo lepe zgodbe, ki bo v našem spominu zapisana z zlatimi črkami.

Tatjana Ažman