Bolezen je prekinila življenje našega dolgoletnega sodelavca Juraja Pajanovića, pevca v opernem zboru. Pred letom 1995 je uspešno deloval v Narodnem gledališču v Sarajevu, potem pa ga je pot zanesla v Ljubljano, kjer je ostal vse do danes. Pajo, kot smo ga klicali, je bogatil naše predstave z nepogrešljivim globokim basovskim glasom. Od leta 1995 je bil zaposlen v opernem zboru kot drugi bas, od leta 2006 pa je nastopal tudi v manjših in srednjih solističnih vlogah številnih opernih predstav. Med drugim je oblikoval vloge: indijanec v Prodani nevesti, Giorgio Testaccio v Noči v Benetkah, uradnik registrature v Madami Butterfly, Antonio v Figarovi svatbi, cigan v Trubadurju, upravitelj v operi Andrea Chénier, komisar v Traviati, kuharica v Prokofjevi operi Zaljubljen v tri oranže, carinik v La bohème, Ivan v Straussovem Netopirju, don Antonio v Cortesovi vrnitvi, notar v Donizettijevi operi Don Pasquale in notar v Seviljskem brivcu. Sodeloval je tudi s Slovenskim oktetom in z njim med drugim ustvaril nepozabno izvedbo Dvanajstih razbojnikov.
Pogrešali bomo njegov globok glas, umirjenost in nenadomestljiv humor.

******

Iščem te, dragi Pajo, po mislih, po spominih...

To življenje ti je dalo toliko, da so nam še tako razvlečene vaje ali čakanje na inšpicientov klic v pogovoru s tabo minili kar prehitro. Včasih v bučnem klepetu, včasih v presunjeni tišini. Na odru si nas pritegnil z glasom in z bleskom v očeh, povsod drugje pa s pripovedjo. Dve zgodbi sta bili vedno v zraku. Sarajevo, mesto tvoje mladosti, tvojih neumnosti, zaljubljenosti in rocka, Sarajevo, mesto vojne in trpljenja. Vse to je živelo v tvoji jasni in neustrašni drži, v tvojem občutku za prav in narobe, v tvoji odprtosti za stiske drugih. Ko si izgovarjal to ljubo ime, vsakič z mehko mešanico hrepenenja in humorja, si spominjal na Collina iz tvoje la Boheme, na njegove nežne in odločne besede svojemu zvestemu plašču. Podobno je tebe življenjska pot pripeljala do tega, da si se poslovil od mesta, ki je še vedno grelo tvoje srce.

Druga zgodba se je pletla okoli tvojih spominov na petje v Slovenskem oktetu. Neštetokrat smo se presmejali skozi pavze in še na odru nas je zvijalo zaradi tvojih anekdot. Ali pa smo na oder celo zamudili… V zadnjih letih si vedno bolj pogosto in vedno raje spregovoril kot skrben, ponosen oče. Tudi v tem si nam bil mnogim za zgled.

Dragi Pajo, tvojega glasu ne bomo mogli nadomestit.

Lahko pa naslednjič, ko stopimo na oder, pred občinstvo, naredimo to kot ti. Popolnoma predani petju. Hvala ti za ta največji dar.

Tomaž v imenu opernega zbora