V unikatnem projektu scenskega oratorija se eterični glasbi Gabriela Fauréja v izvedbi zbora, orkestra in solistov pridruži še balet, luč, scena … vonjave svetega lesa. Oder in dvorana bosta prežeta z mističnim vzdušjem, ki bo kot meditacija, uvod v prihajajoče praznike ob koncu oktobra in začetku novembra, ko se dan skrajša in se na zemljo spusti somrak – ko se spomnimo svojih pokojnih in se srečamo z mislijo o svoji lastni minljivosti. Memento mori.

Fauréjev Rekviem, ki je eden najbolj optimističnih v evropski oratorijski literaturi, nas v svojem dramaturškem loku vodi skozi smrt v življenje in paradisum. Glasbi Rekviema bomo dodali nekaj najlepših skladb Fauréjevega skladateljskega opusa, ki bodo zaokrožile zgodbo življenja in smrti, potovanje duše, ki se nazadnje potopi v večno svetlobo. Navkljub veliki drami smrti, s katero se soočamo vsak dan, pa življenje teče dalje, nemoteno, kot da se ni nič zgodilo … Mogoče se res ni in je vse del velikega cikla, ki mu rečemo Življenje.

Marko Hribernik

Francoski skladatelj Gabriel Fauré je v Rekviemu, svoji sedemstavčni umetnini, nanizal najlepše melodije, ki jih je kdaj ustvaril. Stvaritev je bila skoraj zagotovo glasbeni poklon njegovemu očetu, ki je umrl leta 1885. Tradicionalno je rekviem molitvena žalostinka za mrtvimi, Fauréjev Rekviem pa je povsem drugačen, saj skladatelj, drugače od številnih sodobnikov, ni imel jasnih verskih prepričanj, čeprav je prvih 25 let svoje poklicne kariere deloval kot cerkveni organist. Po pričevanju njegovega sina je trdno verjel v najvišjo prizanesljivost, ki je lahko le božanska. Človeška duša sanja, da bi jo v njej zibali kot otroka. V intervjuju iz leta 1902 pravi: Govori se, da moj Rekviem ne izraža strahu pred smrtjo, nekdo ga je celo označil za uspavanko smrti. A jaz tako vidim smrt: kot radostno odrešitev, hrepenenje po sreči v onstranstvu, ne pa kot bolečo izkušnjo. Od sedmih stavkov Rekviema se kot najbolj veličastni pokažejo »Pie Jesu«, »Agnus Dei« ter »In paradisum«, ki so polni bogatih, duhovnih melodij. Delo je poželo številne pohvale, med njimi tudi skladatelja Camilla Saint-Saënsa, zdelo se mu je božansko. Prva različica Rekviema je bila izvedena leta 1888, v polni orkestrski zasedbi pa je bilo delo izvedeno tudi na Fauréjevem pogrebu leta 1924.

Fauréjev glasbeni jezik združuje jasnost in umirjenost velikih francoskih mojstrov 18. stoletja, Couperina, Rameauja, Lullyja in drugih. Fauréjevi pristopi k harmoniji in h glasbeni barvi so bili usmerjeni v prihodnost, z nežnimi disonancami in včasih nepričakovanimi akordi so napovedali impresionizem Debussyja in Ravela.