ČAS UPANJA IN SVETLOBE

Stojimo. Vsak v svoji tišini, ki ni nikoli prazna. Neizgovorjena melodija, razpršena po prostoru, kjer se zvok nikdar ne dotakne tal, se prepleta z bolečino v našem dihu in ples senc, ki nas objema, nas ne plaši. Praznina nenadoma prestopi nevidne bregove in se razširi, išče sledi nikoli do kraja izrisanega izliva. V tišini pa ostaja krhka, nevidna, neskončna ljubezen. Kot dež, ki se nikoli ne dotakne tal, kot dotik, ki nikdar ne postane spomin, kot pogled, ki se izlije v zrak, ne da bi zapustil sled. Preživimo, ne da bi vedeli kako, v svetovih, ki se razblinijo. Ljubezen ostaja, skrivni utrip, ki preživi vse, kar je bilo in vse, kar bo.

Tatjana Ažman