Že pred premiero operete Dežela smehljaja, 10. oktobra 1929 v gledališču Metropol v Berlinu, so izdali gramofonski posnetek operetne arije »Dein ist mein ganzes Herz«, ki je v hipu zaslovela. Občinstvo se je zatem v množicah stekalo v gledališče, da bi uživalo v njeni živi izvedbi, sodobniki pa so pisali, da je Dežela smehljaja prva opereta v zgodovini, kjer je uspešnica postal čisto vsak njen glasbeni del.
Veliki romantični opereti, polni prelepih melodij in kitajskega kolorita, ki vas bo zanesljivo očarala, bo v istem večeru sledila praizvedba komične opere Miši v operni hiši slovenskega skladatelja Alojza Ajdiča na libreto Vinka Möderndorferja, ki je v svojem značilno ajdičevskem glasbenem izrazu komično resničen odsev življenja v opernem gledališču, tako na odru kot za odrom.

Proti soncu v nov svet
Eva Hribernik

Zgodba o dveh junakih
Izhodišče za uprizoritev, ki naj deli poveže v celoto, se skriva v prepletu zgodb dveh junakov: kitajskega princa Sou-Čonga iz operete Dežela smehljaja in opernega miška Romea iz komične operne novitete Miši v operni hiši.

Zdi se, da sta junaka obeh zgodb ujetnika vsak svojega družbeno-kulturnega konteksta. Naj gre za prepovedano mesto v Pekingu ali za mišjo operno državo, Sou-Čong in Romeo pripadata svojemu okolju. Izhod v nov, drugačen svet od tistega, v katerem sta se rodila, pa ni tako preprost, kot si predstavljata. Prevzela sta namreč identiteto svoje skupnosti z natančno določenimi pričakovanji in zahtevami. Delujeta v skladu s pravili svoje družbe. Na obrazu imata masko srečnih posameznikov. Nekega dne pa jima življenje pripravi presenečenje: Sou-Čong spozna Lizo, mišek Romeo pa sreča miško Julijo. Liza in Julija se kot nežni sončni žarki dotakneta globin srca. Sou-Čong in Romeo zahrepenita po sreči z ljubljeno osebo, kot si to pravzaprav želimo vsi. V naši uprizoritvi različne ljubezenske zgodbe preigravajo trije plesni pari in nas spomnijo na to, da življenje ni nikoli samo črno ali samo belo. Vsak živi svojo zgodbo. Vsak sanja o svoji sreči. Vsak obrača pogled proti soncu. Naša junaka se znajdeta na razpotju. Bosta zbrala dovolj poguma ter sledila sebi in svoji predstavi o sreči? Proti soncu se na koncu uspe odpraviti samo enemu. Drugi o sreči še naprej le sanja. Sou-Čong namreč postavi zakone kitajske tisočletne tradicije pred zakon srca. V trenutku, ko zatre svoje srce, izgubi ne samo ljubezen, ampak tudi sebe. Doživi notranjo bolečino, ki pa jo zakrije z masko navideznega smehljaja. Mišek Romeo pa posluša svoje srce in sname masko. Zapusti svoje okolje in se poda na pot resnice.

Zgodba o iluziji
Dogajalni prostor, v katerega sta umeščeni zgodbi, je gledališče. Obe zgodbi se odigrata med gledališkimi kulisami, zavesami in bleščečimi lestenci. Gledališče je prostor iluzije. Junaka obeh zgodb živita svojo zgodbo v iluzornem okolju, v odsevu resničnega sveta. Situacija spominja na Platonov mit o votlini, v kateri ljudje gledajo sence, ki jih svetloba ognja meče na steno votline pred njimi. Svet vidijo kot senco prave resničnosti. Platon s tem opisuje stanje nevednosti pri človeku, hkrati pa odpira možnost, da obstaja izhod iz votline, pot, ki vodi iz nje. Platon simbolično govori o iskanju spoznanja. Nekdanji ujetnik postane junak, ki se mora spopasti s težavami poti v neznano. Postopoma in potrpežljivo se mora privajati svetlobi. Šele po dolgotrajnem trudu junak vidi drugačno resničnost. Za Platona je svet zunaj votline svet idej, ki mu vlada sonce. Sonce daje življenje vsemu in je vzrok vsega, kar je na svetu dobro, pravično in lepo. V naši uprizoritvi se kot vezna nit, ki prepleta obe zgodbi, pojavi element sonca: kot pobarvan scenski element iluzornega sveta in kot svetloba, ki vabi v izkušnjo novega sveta.

Uprizoritev Dežele smehljaja in Miši v operni hiši sledi Aristotelovi ideji o ustvarjanju iluzije na odru. Prav tako naj bi gledališke prvine, kot so scenografija, kostumografija in luč delovale v simbiozi in pomagale pri ustvarjanju iluzije. Ne glede na to pa uprizoritev vsebuje nekaj elementov, ki lahko za gledalca delujejo potujitveno. O potujitvenem učinku je veliko govoril Bertolt Brecht, ko je definiral epsko gledališče, ki naj bi gledalce spodbujalo k razmišljanju. Potujitveno lahko deluje prisotnost treh plesnih parov, ki na trenutke tudi izstopijo iz konteksta obeh zgodb. V operi Miši v operni hiši pa je tu še lik pripovedovalca. Pripovedovalec gledalcem predstavi dogodke, akterje zgodbe in ves čas komentira situacijo na odru. S svojo prisotnostjo poruši četrto steno in nam iluzorično zgodbo pokaže kot proces. Gledalci lahko tako v drugem delu večera uživajo v spoznavanju opernega mehanizma, ki razkriva svetle in temne strani vseh, ki ustvarjamo v opernem gledališču. Gledališče postane metafora življenja. Ali smo pripravljeni na svoje življenje pogledati na ta način? Ali je življenje samo navidezna resničnost?

Zgodba o svobodi
Verjamem, da gledališče v sebi skriva moč preobrazbe. Vsaka zgodba, ki jo postavimo na oder, se gledalca dotakne in na koncu predstave ni več enak kot ob vstopu v dvorano. Želim si, da bi tudi zgodba o kitajskem princu in radovednem mišku gledalcem segla do srca. Sou-Čong ostane sam svoj ujetnik in se na koncu zruši pod težo pravil in zakonov. Prostor, ki ga obdaja, spominja na zlato kletko, v kateri princ kot ujeta ptica poje o svobodi. Gledalci se v prvem delu večera srečajo z bolečino, ki je posledica izgube svobode. V drugem delu večera pa se pridružijo Romeu, ki preseže vse omejitve in se junaško poda na pot. Romeo se odpravi proti soncu in ga na koncu tudi uzre. Odide v nov svet, v katerem vladata radost in svoboda duha. Nekdanji ujetnik postane junak, spopada se s težavami poti v neznano. Postopoma in potrpežljivo se privaja novi svetlobi in po dolgotrajnem trudu vidi drugačno resničnost. Naj nas Romeo nagovori in spomni na to, kako osvobajajoče je, kadar prisluhnemo in sledimo melodiji srca. Mogoče pa srce tudi nam pokaže pot v nov svet. Na zeleni travnik, kjer šumi veter in plapolajo mogočne krošnje dreves. Kjer je doma ljubezen, ki jo greje sonce.

Življenjepisi:

Ustvarjalci predstave:
Simon Dvoršak, Eva Hribernik, Jaro Ješe, Sandra Dekanić, Lukas Zuschlag, Jaka Varmuž, Tatjana Ažman, Željka Ulčnik Remic, Igor Grasselli

Solisti: 
Ivan Andres Arnšek, Lukas Bareman, Rok Bavčar, Robert Brezovar, Georgeta Capraroi, David Čadež, Eva Černe Avbelj k. g., Andrej Debevec, Marko Ferjančič, Galja Gorčeva, Zdenka Gorenc, Nika Gorič k. g., Štefica Grasselli k. g., Anton Habjan, David Jagodic k. g., Filippo Jorio, Filip Jurič, Mirjam Kalin, Ana Klašnja, Tjaša Kmetec, Nina Noč, Zoran Potočan, Norina Radovan, Rebeka Radovan, Rusmir Redžić, Slavko Savinšek, Yuki Seki, Dunja Spruk, Edvard Strah, Darko Vidic k. g., Matej Vovk, Robert Vrčon, Kenta Yamamoto, Martina Zadro