Zgodba intrig, maskiranja, nenadnih zapletov in razpletov v razkošnih kostumih, poimenovana Netopir, je operetni biser, znamenita mojstrovina “kralja valčkov” Johanna Straussa ml., ki je do danes po vsem svetu dosegla že na tisoče uprizoritev in verjetno ni opernega odra, na katerem ta opereta ne bi v vsej svoji razkošnosti prikazala radoživosti takratnega dunajskega meščanstva.

Johanna Straussa sina (1825-1899) je k pisanju operet spodbudil sam Jacques Offenbach, ki je menil, da je kralju avstrijske lahke glasbe novi odrski žanr tako rekoč pisan na kožo. Gledališče v 19. stoletju pač še ni bilo elitistična ustanova, temveč prostor, v katerem so se srečevali vsi in vsakršni ljudje. Že prvi poskus se je Straussu posrečil: njegov Kralj Indigo in štirideset razbojnikov, ki je doživel premiero leta 1871, je prodrl vse do Pariza (1875), Londona (1877) in New Yorka (1891). Sledil je Rimski karneval, ki ga je Strauss napisal za dunajsko svetovno razstavo leta 1873. Njegovega zmagoslavnega pohoda po evropskih odrih ni mogla zaustaviti niti huda gospodarska depresija, ki je izbruhnila prav v tistih dneh. Potem je prišel na vrsto Netopir. Njegova tekstna predloga je francoska: znameniti tandem Meilhac-Halévy, zaslužen tudi za libreto Bizetove Carmen, je leta 1872 na gledališke deske lansiral komedijo Le Révellon. Na Dunaju je igra prišla v roke vodstvu Carltheatra, ki so ga še posebej zanimale pariške novitete. Karl Haffner je igro prevedel v nemščino in njeno dogajanje prestavil v avstrijsko “zdravilišče blizu velemesta” (najbrž je imel v mislih Bad Ischl). Potem je tekst nekako zašel na mizo direktorja konkurenčnega gledališča Teater an der Wien Maximiliana Steinerja – nazadnje pa se je založniški agent Gustav Lewy domislil, da bi bilo stvar najbolje predelati v operetni libreto in ga ponuditi Johannu Straussu. Vse se je začelo odvijati z bliskovito hitrostjo. Ker so se zaradi skoraj popolnega finančnega kolapsa habsburške monarhije tudi gledališča znašla v veliki stiski, je Richard Genée nemudoma podpisal pogodbo za dokončno izdelavo besedila, Strauss pa se je za šest tednov zaprl v svojo vilo v Hietzingu in skomponiral znamenito opereto. Krstna predstava v gledališču Theater an der Wien (5. aprila 1874) ni bila sprejeta s posebnim navdušenjem, delo je bilo celo označeno kot potpuri valčkov in polk. Mnogo večji je bil uspeh meseca junija v Berlinu, istega leta pa se je Netopir pojavil tudi v New Yorku. Občinstvo je končno spoznalo, da gre za izjemno mojstrovino.