Pavel Šivic (Radovljica, 1908 – Ljubljana, 1995), skladatelj in pianist, pa tudi esejist, kritik, prevajalec in pedagog, je leta 1931 diplomiral na konservatoriju v Ljubljani, kjer je študiral kompozicijo v razredu Slavka Osterca in klavir v razredu Janka Ravnika, med letoma 1931 in 1934 pa se je izpopolnjeval v Pragi, in sicer je študiral kompozicijo pri profesorju Josefu Suku in Aloisu Hábi ter klavir pri profesorju Vilému Kurzu. Z izjemo medvojnih let, ko je bil v italijanskem in nemškem ujetništvu, nato pa v partizanih, je bil sprva na ljubljanskem konservatoriju, potem pa vse do upokojitve leta 1978 profesor klavirja na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Šivičev glasbeno-gledališki opus v njegovi ustvarjalni praksi zavzema zelo pomembno mesto in velja za najobsežnejši in najbolj raznolik v slovenski glasbeni literaturi.

Z glasbenim gledališčem se je skladatelj prvič srečal takoj po koncu študija leta 1931, ko je napisal burleskno opereto Ej, ta prešmentana ljubezen. Delo je bilo premierno uprizorjeno istega leta na odru ljubljanske Opere in je doživelo velik uspeh. Preostala dela s tega področja so nastala v njegovem poznem ustvarjalnem obdobju. Leta 1967 je nastal balet z naslovom Goga, leta 1972 pa Cortesova vrnitev, opera v treh dejanjih, ki je bila prvič premierno uprizorjena v ljubljanski Operi leta 1974. Druga premierna izvedba je bila na istem odru uprizorjena leta 1996. Kritiška in strokovna javnost sta soglašali, da je skladatelj s tem delom posegel v sam vrh domače operne ustvarjalnosti. Leta 1976 je Šivic ustvaril še komorno opero Svitanja, leta 1981 veliko opero Samorog, štiri leta pozneje baletno sliko z naslovom Zorenje, leta 1987 otroško opero Kaznovana radovednost, opus s tega področja pa je sklenil z neizvedenimi operami Hiša iz kart (1989) ter Psomar in njegovi hlapci (1990).
Opera v treh dejanjih Samorog je bila izvedena in posneta zgolj na Radiu Slovenija leta 1983, ansambel je takrat vodil dirigent Ciril Cvetko.

Šivicu so bile vedno blizu vsebine na temo moralnih vprašanj, zanimala ga je izrazita simbolika, življenjske resnice, eksistenčni problemi in notranji svet njegovih junakov. Dela, ki so v večini pripovedne narave in v katerih je pogosto uporabljal oratorijske elemente, je rad povezoval z dramskimi tematikami, v glasbenem smislu pa so ga zanimala predvsem vprašanja delitve funkcije besedila in glasbe ter vprašanja glasbene zasnove, kar se kaže v sami harmonski zasnovi, oblikovanju pevskih partov, funkciji orkestra in dramskem oblikovanju. Glasba opere Samorog je slogovno blizu Cortesovi vrnitvi, vendar se od skladateljevega najboljšega glasbeno-gledališkega dela razlikuje predvsem po učinku zlitja med libretom in glasbo. Šivic v tem primeru izhaja iz Strniševe zgoščene poetične dramske predloge, libreto zapolnjuje velik del asociativnega prostora in določa tudi ritem opere, ki ga iz razloga primarne vloge samega libreta lahko zaznavamo kot manj kompaktnega.

S prvo odrsko postavitvijo oziroma scensko praizvedbo jeseni 2020 smo želeli obeležiti 25. obletnico skladateljeve smrti in 90. obletnico rojstva dramatika Gregorja Strniše, avtorja dramske predloge, po kateri je Šivic ustvaril istoimenski libreto. Zdaj so razmere, ki niso naklonjene živi in z gledalci povezani umetnosti pred nas postavile novo preizkušnjo. Tako bo Samorog na odru zaživel brez občinstva, ta pa bo temu veličastnemu in v sporočilu aktualnemu delu stopila nasproti z ogledom na svojih ekranih.

Besedilo Tatjana Ažman

Življenjepisi:

Ustvarjalci predstave:
Igor Švara, Mojca Lavrenčič, Blaž Lukan, Igor Grasselli, Vinko Möderndorfer, Branko Hojnik, Alan Hranitelj, Pascal Mérat, Atej Tutta, Valeria Cozzarini, Anja Möderndorfer, Željka Ulčnik Remic

Solisti:
Urška Breznik, Urška Arlič Gololičič, Elena Dobravec, Nuška Drašček Rojko, Ivan Andres Arnšek, Robert Vrčon, David Jagodic k. g., Matej Vovk, Andrej Debevec, Dejan Maksimilijan Vrbančič, Saša Čano, Janko Volčanšek k. g., Tomaž Štular k. g.